Otroci socializma.

Ničesar ni tu za nas.

Ničesar za kar bi se borili.

Ničesar za kar bi umirali. 

Vse kar je, imamo.

In vse, kar smo imeli, smo že zapravili.

A bilo je že stokrat huje.

Ljudje so umirali.

Umirali so za državo.

Umirali za vero.

Umirali zastonj.

In sedaj smo zopet tu.

Novodobni apostoli sodobnega časa...

Na spomeniku bodo risali grafite v našo čast.

Postali bomo starši preteklih dolgov.

In v senci resnice bo bíla naša zadnja ura.

...

Tako.

Čudno, a?

Te besede namreč... Polne nekega obupa in razdvojenosti...

Pa vendar so tu. 

Nastale in postale so v spomin na letošnje volitve, ki sem jih spremljal v upanju, da se nam obetajo boljši časi... Pa sem upal zaman.

Vsi so mi ponujali samo zgoraj napisano.

A meni to žal ni dovolj.

In tako sem sedaj še bolj odločen, da si svojo usodo pišem sam...

Svet je lepši, kakor pa ga nam riše televizija.

Samo poglejte okoli sebe...

Samo poglejte kaj je v nas...