FB in osmrtnice.

Facebook (FB, fejs...)...

Medij, ki določenemu delu ljudi zbuja totalen odpor, drugemu delu pa predstavlja pripomoček, ki povezuje, združuje...

Op.a.: naj takoj na začetku omenim, da sam spadam v drugo kategorijo (čemú je tako, ne bo tokratšnja primarna tema, ampak samo neizbežna navezava, ki je potrebna zaradi razumevanja sporočilnosti te objave...).

Dejstvo je, da večini uporabnikov (tudi meni seveda) FB pomeni neko podaljšano roko ali vez, če se lahko tako izrazim, ki daje nam, nosilcem profila ter ljudem, ki smo jih v neki fazi dodali med "prijatelje", nekakšen občutek povezanosti in pripadnosti... (nasprotniki takega gledanja bodo sedaj razumljivo skočili s stola, kričoč, da je to samo navadna farsa, floskula, nateg... in da se oni itak rajši osebno slišijo in družijo s svojimi prijatelji, etc., etc... Poglejte, nihče temu ne oporeka, da se razumemo... Uporabnost "fejsa" bo pač v celoti razumel samo uporabnik le-tega in tu ni več kaj reči...)

Po drugi strani se pa vseeno pojavlja tudi druga stran medalje oz. bolj pravilno, ukrep:  izključitev iz kroga "prijateljev".

Ta izključitev še zdaleč ni samo virtualna, ampak prav nasprotno; zaradi manjka človekove bližine, so te prekinitve prijateljstev in odnosov, postale izredno brezosebne, nepopravljive in dokončne.

Ni ga čez dokončnost, ko te nekdo "skensla" iz svojega kroga (brez besed, brez pojasnila, brez česarkoli...).

V času, ko FB-ja še ni bilo, si stopil do človeka in mu vsaj kakšno zabrusil, če mu že nisi pljunil v obraz... To nas je delalo človeške... Sedaj pa se dogaja, da nas ljudje iz svojih življenj izklapljajo kot varovalke v električni omarici.

Tu pa dam prav nasprotnikom FB-ja... Virtualnost in brezosebnost v takih primerih definitivno ni plus...

Tako kot FB po eni strani povezuje ljudi, ki so si blizu pa zaradi takšnih in drugačnih razlogov težko realizirajo osebna srečanja, po drugi strani pokaže vso svojo nečloveškost v trenutku, ko v realnosti kaj zaškripa...

In tako se je te dni zgodilo, da sem čisto pa naključju izvedel, da je neka oseba (recimo ji X), katero sem navkljub vsem njenim pizdarijam (excuse my french) spoštoval in v preteklosti pa tudi v sedanjosti velikokrat branil, storila nekaj, kar si niti v najbolj pesimističnih sanjah nisem predstavljal, da je v njeni zmožnosti...  

X je postala virtualna.

Ta virtualnost je sabo prinesla fobije, domišljavost in kar je še najslabše v vsem tem, neko namišljeno stanje, ki izvira izključno iz izkrivljene resničnosti, v kateri je izgleda zaživela (dolgo časa sem bil prepričan, da se je X pred slabimi tremi leti vsedla na boljši, hitrejši in pametnejši vlak, na koncu pa se je izkazalo, da se že nekaj časa vozi na ciganskem vozu pa tega sploh ne ve...).

Skenslati nekoga, ki si ga poznal vrsto let, ki ti ničesar ni storil in katerega edini "greh" je, da pozna mene (!), je pomilovanja vredno. Ljudje imajo čustva.

In vreči iz svojega kroga (pa čeprav večinoma virtualnega) ljudi, ki so ti v nekem obdobju stali ob strani in te podpirali, je milo rečeno izredno neprijazno. Saj vendar niso vrečke, ki jo boš zabrisal proč ob prvi priliki, ki se ti ponudi...

Resnično me žalosti, da sem moral spoznati, kaj FB lahko naredi človeški pameti...

Naj zaključim...

Še vedno sem pristaš FB-ja... Je pa res, da le-ta ni za vsakogar...

Še posebej ne za čustveno nestabilne ljudi... v takih osebah se lahko zgodi, da čez čas celo dobrota in prijaznost dobita omejen rok trajanja.

Kar pa je, iskreno povedano, izredno žalostno in zaskrbljujoče.