Leto pozneje.

Pogledal sem v ogledalo.
Bilo je jutro, kot vsako... nič posebnega, nič nenavadnega... Le hlad.
Voda mi je kapljala po prsih, iz tuša se je še vedno na rahlo kadilo... Stal sem z zobno ščetko v roki in gledal, kako se nabira para na steklu ogledala...
Približal sem se.
Skoraj bi lahko prisegel, da sem začutil dih na svojem obrazu...
Ampak, kako le?
Bil sem namreč sam.
Popolnoma sam v hladu, ki je zopet začel izpodrivati toploto z mojega telesa...
Ah... prenehaj...
Zopet sem se gledal v oči in videl samo nekoga, ki si čisti zobe v mrzlem jutru...

...

Nisem pozabil...
Vsake toliko časa te navkljub vsemu še vedno vidim...
Ponosen sem...
Ponosen, da si postal nekdo, ki sem ga nekoč že poznal.
Live long and prosper, my friend...