Ygritte.

Razlagal sem ji, kako sem že pred leti hodil tu...
Kako sem hodil točno po teh stopinjah...
Kako sem gledal v iste zasnežene vrhove nad sabo...
In v ista drevesa...
In v isto osivelo kamenje...
Kako dolgo je že tega...

Veste, zdaj ko pomislim  na vse skupaj... Na to, da sem potem umolknil...
Samo nasmejala se je... :)
Vem, da je začutila, da nisem bil sam...
Vendar me ni vprašala...
Prijela me je za roko in se ozrla po istih vrhovih in v iste stopinje...
Pogledala je v isto kamenje...
In v ista drevesa...

Bili so tam...
Vendar je opazila, da so drevesa posušena...
In kamenje počrnelo...
Vrhovi mrzli in hladni...
In stopinje...
Stopinje so bile zabrisane in jih že davno več ni bilo...

Maahh, klinc jo gleda.... :)
Razkuštral sem ji lase in sva se odsmejala naprej.... :)

...

Prijatelji moji...
Lahko bi zdej rekel, da se tisti, ki se še ne, pa imate vse možnosti, da se... saj veste... da se začnete smejati z očmi.
In da začnete že končno gledati s srcem!
Lahko bi, vendar tokrat ne bom...
Vsi imamo svojo usodo; vsak od nas svojo pot, ki jo mora prehoditi...
Tako pač je...

Ampak vseeno ne bo nikdar prehudo, če se bomo spomnili na to misel tete Pehte:
"Za vsako bolezen rož'ca raste"... 

Čist' za vsako...

Krvavec, SI