Jasnovidec.

Kaj bi se zgodilo, če bi videli drug drugemu v misli?

Bi se skregali?

Bi se lahko imeli še naprej radi tako kot prej?

Mislim, da se ne bi imeli...

Ljudje imamo o sebi povečini kar visoko mnenje.

Celo več... predstave o lastni pomembnosti in nepogrešljivosti so praviloma močno pretirane.

Poglejte naprimer ljudi, s katerimi se družite... nekateri so vam resnično pri srcu, z drugimi pa shajate samo zaradi tega, ker so pač v "vaši" družbi - npr. s fantom od vaše najboljše prijateljice, najboljšim prijateljem vašega moža ali pa s prepotentnim šefom oz. če imate res nesrečo, zafrustrirano in že par mesecev nepof... šefico.

In sedaj si predstavljajte šok teh, ki so prepričani, da vam pomenijo vse in še več, potem pa bi se izkazalo, da so na vaši lestvici  "samo" nekje v zlati sredini ali pa celo to ne.
(Velika lastnost tistih, ki jih "ne marate", a jim vseeno zaradi okoliščin pošiljate signale miru in prijateljstva je ta, da povečini sploh ne vidijo, da je vse skupaj samo ena navadna, preračunana igra. Igra, ki pa jo seveda igrate samo zato, da jih ne bi prizadeli...).

Vsi smo mi igralci.

Povečini prijazni in dobri, ampak vseeno samo igralci.
Igramo pred šefi, igramo pred prijatelji, znanci, včasih pa igramo celo tudi pred samim seboj.
Prosim, brez izpadov, kako nam pred sorodno dušo ali pa pred pravimi prijatelji ni potrebno igrati... Oz. kakšen si to sploh prijatelj ali pa partner, če igraš pred ljudmi, ki jih imaš rad...
Pridejo trenutki, ko to preprosto moraš storiti... Za svoj ali pa za njihov blagor.
Kajti v življenju je vedno tako, da ima vsak svoje skrivnosti in svoje občutke, za katere je prav, da jih ostali ne "vidijo".

In tako sem te dni tudi jaz prišel v situacijo, ko sem izredno vesel, da ljudje nimamo teh zmožnosti... Teh, da bi videli en drugim v misli namreč... 

Veste, včasih se zgodi tudi to, da celo tisti, ki gleda s srcem, preprosto ni zmožen videti, kaj vse se skriva za oddaljeno zaveso...

T.S.