Pot II.

Tole bo malce drugačna zgodba...

Krivec tému bo tudi ta pesem (CTRL + klik na link); zelo verjetno bo branje z glasbo v ozadju dobilo čisto nov smisel...

Če hočeš, si jo lahko vklopiš...

Cerkev Marije, pomočnice kristjanov, Kočevske Poljane, SI

Nekje na obrobju Bele Krajine...

"No, kaj je zdej? :)
Kaj se trmuliš? :)
Malo dežja ni še nobenemu škodovalo in  tudi ti se ne boš stopila... :)
Itak bo kmalu spet sonce...
No, steciva..."

Verjameš mi in res se čez deset minut že kopava v sončnih žarkih in tudi na tvoj moker obraz se je zopet vrnil prešeren nasmeh...
Kdaj pa kdaj te za vsak slučaj pogledam; enkrat vidim, kako ožemaš premočene lase, drugič kako si zavezuješ vezalke na čevljih... Me pa veseli, da si medtem, ko počasi napredujeva v neznane hribe, še vedno nasmejana in da tudi ploha ni uničila sicer prekrasnega dneva...

"No, pohiti...
Nekoga ti moram predstaviti... :)"

Bela Krajina, SI

Nisem te dolgo čakal... Rad tečem po poljih in če me hočeš dohajati, moraš pospešiti svoj korak...
Stečem do drevesa v vasi in z njega natrgam pest zrelih sadežev...

V nahrbtniku je samo še nekaj vode in dva kosa rahlo posušenega kruha... Za salamo je bilo prevroče; ne bi zdržala te soparine, zato je nisem vzel...
Tiho pomalicava in vmes gledava, kako nad nama letajo oblaki, ki jih je veter prignal izza bližnjega hriba...

"Si?"

Zavijem po hribčku navzdol...

V bližini Petrove vasi, SI

Ve, da prihajava, ker lomastava kot medveda in se vmes ves čas reživa kot dva prismojena otroka...
Pa sej je navajena... :)
Nahranim jo s preostankom suhega kruha in kmalu zatem zadovoljna odkolovrati nazaj v zaraščeno planjavo...

Tudi midva odideva dalje...
Nad nama še vedno sije sonce in v očeh vidim, da ti je uspelo videti...

...

Vsak po svoje doživlja svet okoli sebe...
In tako kot tvoj, je tudi moj resnično poseben in neponovljiv... Izkoristi vsak dan posebej in naj ti ne bo žal za nič na svetu. Vse je samo del poti... :)

Do naslednjič torej... ;)

Kočevske Poljane, SI