Prepričanja.

Srce miruje; pogled odtava.

Med razpadajoče hiše vodi zapuščena in zaraščena pot; samo plevel se še zajeda v razpoke presušenega vodnjaka.

Z roko se nežno dotaknem s trni objetega cveta; nedolžno rdeč vabi bitja v svoj večni objem...

Odprem oči in odidem. 

...

Stopim v mrzel potok in čakam, da si voda utre novo pot; ne traja predolgo...

S pogledom sledim listu, ki ga počasi odnaša mimo mene; nižje v tolmun in potem neznano kam...

Sončni žarki mi ne pustijo, da bi šel naprej... ni važno.

...

Dotaknem se sivega kamna; srce odtava v preteklost:

brodim po neznanih poljih; zrelo klasje, se nemočno vdaja mojim utrjenim nogam.

Stopam v neznano, v koloni, ki ji ni videti konca...

Prišli so iz sonca...

Ne vem koliko sem jih ranil, preden sem sam padel; sence se podijo pred mojimi očmi...

Umaknem roko.

Spet sem tu... Prepričan, da sem te že ljubil...

Mitrov tempelj, Rožanec, SI